Grad Šebinkarahisar in kamnito mesto pod gradom.
Šebinkarahisar je mesto ob obrambni utrdbi, ki se nahaja ob reki Kelkit. Šebinkarahisar ponuja popolnoma drugačen vtis kot Giresun, ki je znan po svoji obalni pokrajini.
Prijavi se za všečke in ocene

Mestobna utrdba ob območju Kelkit
Šebinkarahisar ponuja popolnoma nasproten pogled od obalnih pokrajin, ki se pogosto povezujejo z Giresunom. Po informacijah iz turističnega vodnika občine, se ta okraj nahaja v vzhodnem delu Črnega morja, južno od gorovja Giresun in v območju Kelkit. Njegova nadmorska višina je 1300 metrov. V enciklopediji Islam (TDV) je zapisano, da je mesto ustanovljeno na strmih pobočjih gorovja Giresun, na višini med 1300 in 1360 metrov. Obiskovalec, ki prihaja z obale Črnega morja, zato mora prečkati gore in se znajde v drugačni pokrajini, kjer je zrak bolj svež in prijeten. Okrožje Šebinkarahisar obkrožajo občine Dereli na severu, Yağlıdere na severovzhodu, Alucra na vzhodu, Çamoluk na jugovzhodu, Akıncılar in Gölova na jugu, Suşehri in Koyulhisar na zahodu ter Mesudiye na severozahodu. Uradne viri navajajo različne razdalje do središča province Giresun. Portal za kulturo navaja 109 kilometrov po cesti, občina pa 118 kilometrov, kar pomeni, da je pot približno dolga 110-120 kilometrov. Razdalja do Sivas je 198 kilometrov, do Erzincan pa 124 kilometrov, kar kaže na njegovo lokacijo na cestah, ki povezujejo okraj z notranjimi območji. Pomembna zgradba, ki določa identiteto mesta, je utrdba. Po informacijah iz TDV, so ostanki utrdbe, po kateri je mesto dobilo ime, postavljeni na bazaltni skali na vzhodu. Utrdba se dviguje nad mestom in je vidna skoraj od povsod, zato je tudi najbolj naravno izhodišče za obisk.
Spreminjanje imen: od Koloneia do Šebinkarahisar
Ime te utrdbe in mesta se je v stoletjih večkrat spreminjalo, in ta zaporedje imen odraža tudi zgodovino mesta. Po informacijah iz TDV, se je to območje v 9. in 10. stoletju imenovalo Koloneia. V 11. stoletju se je imenovalo Mavrokastron, v 12. stoletju pa se je to ime uporabljalo za mesto in utrdbo. Ime Karahisar, turški prevod Mavrokastron, je po tem viru dobilo ime v 14. stoletju. V obdobju Osmanske države se je to Karahisar, zahvaljujoč rudnikom, imenoval Šapkarahisar ali Šarkikarahisar, da bi se ločil od drugih Karahisarjev. Sedanje ime Šebinkarahisar pa se je pojavilo šele v 19. stoletju. V 17. stoletju se je za to območje uporabljalo ime Karahisar-ı Hasan-ı Mestu dostopen vhod, ki ga dosežemo po stopnicah, je okrašen s stebri in ima po obeh straneh stolpa polkrožne oblike. Ta vrata, zgrajena iz kamna, se imenujejo tudi Seljukova vrata. Približno petnajst do dvajset metrov severovzhodno od vrat se nahaja še en vhod, ki je bil kasneje zaprt in naj bi bil iz bizantinskega obdobja. Veliki stolp ovalne oblike na severozahodu zunanjega obzidja se v virih imenuje "Devojaški stolp". Stolpi, ki gledajo proti jugu in vzhodu, so v zelo slabi kondiciji. Za ljubitelje fotografije sta polkrožna stolpa na vratih in stopnice, izrezane v skalo, najbolj zanimivi motivi. Med vzpenjanjem po stopnicah se lahko ustavite in se obrnemo proti mestu, kar je najlažji način, da razumemo, zakaj je bila trdnjava zgrajena na tej skali. Širok razgled še danes odraža nadzorno in obrambno funkcijo trdnjave. Osmerokotni stolp in cisterno.
Notranja trdnjava je postavljena približno petnajst do dvajset metrov znotraj zunanjega dvorišča, na skalnati površini, in vstopamo vanjo skozi vrata, ki jih podpirajo stolpi. Vstopamo skozi vrata z obokanimi stebri; širina vhoda je med 1,54 in 1,90 metra. Šestinštirideset stopnic vodi do nadstropij. Stolp je visok 27 metrov in ima sedem oken na vseh straneh, razen na strani, kjer se odpirajo vrata. Notranje obzidje trdnjave je poleg tega velikega stolpa podprto s štirimi majhnimi stolpi polkrožne oblike. Približno 2,70 metra južno od stolpa se nahaja cisterna, ki meri 6,20 x 4,20 metra in je 8 metrov globoka; izkopana je v skali, pokrita pa je s kamnitimi in opečnimi elementi. Voda je za trdnjavo nujna. Portal Kultury poroča, da se v notranjosti trdnjave nahaja veliko cistern, od katerih je najpomembnejša vodni tunel, imenovan "Kırk Badal". Te cisterne so bile del sistema, ki je omogočal, da trdnjava prenese dolgotrajne obleganja. Plast za plastjo zgodovine.
Zgodovina trdnjave sledi vrsti držav, ki so vladale mestu. TDV poroča, da je bila trdnjava obnovljena v času bizantinskega cesarja I. Iustinianosa in postala pomemben obrambni postoj. Kmalu po bitki pri Malazgirtu so mesto prevzeli Turki. Območje je prešlo pod otomansko vladavino, vendar prej je bilo pod vplivom turških plemstev; TDV naštet plemena, kot so Danişmendli, Saltukli in Mengücüklü, ki so bili pod vplivom Seljukov Grad je star več stoletij in je bil večkrat poškodovan zaradi potresov; zadnja obnova je bila leta 2003. Te informacije pomagajo razumeti, zakaj so kamni na obzidju gradu iz različnih obdobij. Rudarstvo in lokalna ekonomija
Da bi razumeli, zakaj je bil grad zgrajen na tem mestu, je treba pogledati rudnike. Po navedbah TDV je grad nadziral bližnji rudnik čokolade in pot k severu, proti Giresunu. Ta rudnik čokolade, ki se nahaja v rožnatih skalnih tvorbah na zahodnem delu poti, je bil po navedbah virov znan že od antičnih časov in je bil izvožen v Evropo. Čokolada se je uporabljala pri izdelavi zdravil, za poliranje zlata in srebra, v barvništvu in pri obdelavi usnja. TDV navaja, da je bila večina potreb evropske tekstilne industrije po čokoladi v 12. stoletju zadovoljena z rudniki v Anatoliji, zlasti v Šebinkarahisaru. Po prihodu otomanske vladavine je bila rudnika prenesena v državni last in rudarji so se združili v skupine; v virih se za te vasi uporablja izraz "kuray şaphane". Sancak, zaradi prisotnosti rudnikov, poteka v ozkem koridorju od Orduja do Bulancaka, kar zagotavlja prednost pri transportu. Po podatkih iz zemljiških knjig iz 16. stoletja je imelo mesto 279 pripadnikov vojske, od katerih je bilo 191 postavljenih na grad. Ta številka kaže, da je bil grad pomemben center za varnost v regiji. Leta 1647 je Evliya Čelebi zapisal, da je v gradu sedemdeset hiš; TDV opozarja, da je ta številka verjetno pretirana. Kulturni portal pa navaja, da Evliya Čelebi v svojih potopisih omenja številne rezervoarje za vodo in skladišča žita v gradu. Sprehod pod gradom
Po spustu z gradu je samo mesto z njegovo kamnito arhitekturo že sam po sebi zanimiva pot. Turistični vodnik županije opisuje zgodovinske hiše v Šebinkarahisaru kot kamnite in opečne zgradbe, zgrajene v 19. in 20. stoletju, ki odražajo tradicionalno arhitekturo. Vila Abdi Bey je bila zgrajena leta 1866 in se nahaja v četrti Avutmuş. Vila Akşenler je opremljena z izjemno kamnito obdelavo in datira iz konca 19. stoletja. Taşhanlar je karavanseraj, ki ga je leta 1647 zgradil Taban Mehmet Ağa. Zgodovinske fontane dodajo sprehodu poseben ritem. Fontana Kurşunlu je bila zgrajena med letoma 1648 in 1652 s strani Topal Mehmet Paše v četrti Taş, fontana Eyvan pa med letoma 1710 in 1712 s strani Saip Efendija, prav tako v četrti Taş. Fontana Osman Paşa je iz Stopnice so strme, stopnice so izrezane v skalo, poleg tega pa je teren strm, zato je pri vzponu potrebno biti previdni. Priporočljivo je, da se izognete vzponu na spolzkem terenu, še posebej v dežju ali pri zmrzali, in bodite še posebej previdni, če potujete z otroki ali starejšimi osebami. Celotna struktura ali posamezni deli so lahko občasno zaprti zaradi vzdrževalnih del. Priporočljivo je, da se pred obiskom obrnete na službo za kulturo in turizem v Giresunu ali na okrožno upravo v Šebinkarahisaru, da se pozanimate o trenutnem stanju. Za informacije o pogojih obiska in odpiralnih urah preverite uradna spletna mesta. Ker se mesto nahaja v višini 1300 metrov, je vreme zelo drugačno kot ob obali. Zato je priporočljivo, da se oblečete ustrezno za to časovno obdobje in vzamete s seboj vodo. Priporočajo se zaprte čevlje z nedrsečim podplatom. Vodni slap, jezero Kılıçkaya, jezero Dikmetaş, Baltaşı in jezero Çatalgöl so med naravnimi znamenitostmi, ki jih navaja okrožna uprava, in lahko svoj obisk gradu kombinirate z obiskom ene od njih. Med lokalnimi proizvodi so: oreški iz Šebina, suho sadje (pestil-köme, slive, jagode, rdeče jagode, suho sadje in cvetni med). Med lokalnimi jedmi je juha Toyga. Če prispete po cesti iz Giresuna, upoštevajte, da je pot dolga približno 110-120 kilometrov, in pravočasno načrtujte svoj povratek.
Viri:
- Grad Šebinkarahisar, Kulturni portal, https://www.kulturportali.gov.tr/turkiye/giresun/gezilecekyer/sebinkarahisar-kalesi
- Članek o Šebinkarahisaru, Islamska enciklopedija, https://islamansiklopedisi.org.tr/sebinkarahisar
- Turistični vodnik, Okrožna uprava Šebinkarahisar, https://www.sebinkarahisar.gov.tr/turizm-rehberi
- Grad Šebinkarahisar, Wikipedia, https://tr.wikipedia.org/wiki/Şebinkarahisar_Kalesi
Komentarji
Napiši prvi komentar
