Preskoči na glavno vsebino
Radar Türkiye
Odkrijte dogodke v aplikaciji
Odpri

Branje hiše v Safranbolu: življenje, veranda in vinogradniška hiša.

Ob prvi obiski Safranbolu se hiše zdi kot slika. Bele fasade, temne lesene obrobe, opečnate strehe in zgornji nadstropji, ki se raztezajo proti ulici, tvorijo edinstven prizor.

Radar TürkiyeRadar Türkiye25 Ekim 202615
Še ni ocen

Prijavi se za všečke in ocene

Branje hiše v Safranbolu: življenje, veranda in vinogradniška hiša.

Ob prvi obisku Safranbolu se hiše zdijo kot slike. Bele fasade, temne lesene obrobe, opečaste strehe in nadstropja, ki se raztezajo proti ulici, ustvarjajo edinstven pogled. Vendar je vsaka hiša zapis življenjskega sloga, ki se je oblikoval skozi stoletja. Po informacijah turističnega informacijskega centra, v središču mesta stoji približno 2000 tradicionalnih hiš, zgrajenih v 18. in 19. stoletju ter v začetku 20. stoletja, od katerih je približno 800 pod pravno zaščito. Ta članek vam bo pomagal razumeti, kaj opazovati, ko stojite pred eno od teh hiš, kam stopati, ko vstopite, in kaj iskati v muzejni hiši.

Da bi razumeli hišo v Safranbolu, je pomembno, kje se nahaja. Mesto je zgodovinsko razdeljeno na dva dela. "Mesto" je zimsko naselje, ki se skriva v dveh nizko ležečih dolinah, kjer se nahajajo tržnica, grad in soseske, kot so Akçasu, Gümüş, Musalla, Kalealtı in Tabakhane. Tukaj so hiše blizu drug drugega, ulice pa so ozke. "Bağlar" pa je poletno naselje, ki se nahaja nekaj sto metrov višje, je odprto vetrovom in ima večjo površino. Po informacijah turističnega informacijskega centra, je skoraj vsaka družina imela hišo v obeh lokacijah, družine pa so se spomladi preseljevale v hiše v Bağlar, medtem ko je proizvodnja in trgovina na tržnici potekala skozi celo poletje. Najpomembnejša značilnost mesta je spoštovanje do sosedov. Uprava za kulturo in turizem regije Karabük piše, da nobena hiša ne blokira pogleda na druge, in da so vse hiše usmerjene proti javnim zgradbam in spomenikom, ki se nahajajo v bolj centralni lokaciji. Fasade hiš so v bližini zaprte, medtem ko so fasade, ki so oddaljene, odprte. Ta red lahko preverite, ko gledate navzdol z vrha gradu ali z Hıdırlık Tepesi. Skoraj vsako okno ponuja pogled. Sama ulica je prav tako pomemben element. Ceste, ki vodijo do trga, dvorišča spomenikov in trg so tlakovani s kamnom. Po informacijah, ta tlakovina zmanjšuje vlažnost, je odporna proti poplavam in omogoča, da korenine dreves absorbirajo vodo. Na stenah hiš, ki se nahajajo na vogalih, so vidni utori, imenovani "ayıbacağı", ki so podpore. To so majhni, a pomembni detajli, ki prilagajajo hišo krivini ulice. Kamnita konstrukcija, lesena nadstropja.

Ko stojite pred hišo, opazujte od spod do zgornjega. Študija profesorice Nigan Bayazıt z Univerze ITÜ, ki je analizirala načrte 47 V nekaterih oknih in vhodnih vratih še danes stojijo lesene rešetke, imenovane "muşabak". Oglejte si tudi izbokline. Deli stavbe, ki izboklinejo proti ulici, niso le okras. Bayazıt pojasnjuje, da so zaradi neenakomernih parcel sobe oblikovane tako, da izboklinejo, kar omogoča, da so sobe bolj kvadratne ali pravokotne, hkrati pa omogoča pogled v različne smeri. Če sobe ne izboklinejo, se namesto tega izboklinejo verande. Torej, izboklina je kompromis med krivo parcelo in pravilno obliko sobe.

Vstop v dom je skozi velika dvokrilna vrata. Prostor na pritličju, kjer se odpirajo vrata, se imenuje "hayat", če je tlakovan s kamnom, pa "taşlık". Tukaj se nahajajo rešetke, izdelane iz izrezanih navpičnih lesenih plošč, ki omogočajo svetlobo in zračenje, imenovane "gliste". Po informacijah direktorata za kulturo in turizem regije Karabük, se v tem prostoru nahajajo zimski lesni zalog, "gliste" pa poleti služijo za prezračevanje, pozimi pa za izolacijo pred hladom. Iz "hayata" se preko vrat preide v hlev. V pritličju se poleg tega nahajajo velike peči, shrambe in kleti. Skratka, pritličje je delovno območje doma. Živali, kurjivo, zaloge hrane in težji kuhinjski posli so tukaj shranjeni. V muzejskem domu opazujte tla iz kamna, prostor, kjer je bila peč, in svetlobo, ki jo ustvarjajo "gliste". Tam boste najbolje razumeli, koliko življenja poteka v tem polodprtem, polzaprtem prostoru.

Sofa, veranda in soba

V zgornje nadstropje se dostopa po lesenih stopnicah. Po informacijah turističnega informacijskega centra je drugo nadstropje bolj umaknjeno od ostalih in v njem je kuhinja, ki jo je mogoče uporabiti tudi kot spalnico. Življenje poteka v srednjem nadstropju, saj je pozimi lažje ogrevati. Tretje nadstropje je najbolj dovršeno nadstropje, s stropi, ki so višji. V središču načrta se nahaja "sofa". Kot je dejal Bayazıt, prebivalci Safranbolu temu prostoru rečejo "çardak". "Sofa" lahko biti zunaj, znotraj ali v sredini. V hišah s "sofo" v sredini so sobe razporejene na obeh straneh "sofe". Prostore, ki se nahajajo med sobami in so podaljšek "sofe", imenujemo "veranda". Število verand se giblje od ene do štirih. Prazne verande so pogosto dvignjene za eno ali dve stopnički, včasih so ločene od "sofe" s stebri, in pred okno se nahaja klop. Bayazıt piše, da je veranda prostor, kjer se ženske usedejo, Poročenemu sinu se ne odpre ločena hiša, nevesta pride v isto hišo, vsaka družina pa ima svojo sobo, kjer zadovolji vse svoje potrebe. Najpomembnejši del hiše je glavna soba. Bayazıt opisuje, da je bila ta soba in njena stropna površina skrbno okrašena, v nekaterih domovih pa so bile stene glavne sobe okrašene z slikami in vzorci, medtem ko je strop imel videz okrasne ladje. V muzejski hiši ne pozabite dvigniti glave in si ogledati strop. Okrasni leseni stropi tiho pripovedujejo o okusu in bogastvu lastnika. Štedilnik, žar in svetilka.

V teh domovih so za ogrevanje uporabljali štedilnike. Oglje, ki je gorel v štedilniku, so prenesli v žar in ga razdelili v sobe. Turistični informacijski center pravi, da je bilo v lesenih hišah težko ohranjati toploto, zato je pomembnejše, da je prostor ogrejan, ne samo fizično, ampak tudi v smislu topline in udobja. Po mnenju Ministrstva za kulturo in turizem v Karabuku so štedilniki v regijo prišli šele konec 19. stoletja. Za osvetljavo so uporabljali svetilke, ki so delovale na nafto, nato pa so uporabili bolj luksuzne svetilke. Električna energija se je začela uporabljati šele z ustanovitvijo jeklaren leta 1937. Sobe z bazenom.

Najbolj osupljiv del hiše v Safranbolu je soba z bazenom. Doc. dr. A. Esra Bölükbaşı Ertürk z Univerze v Karabuku v svojem članku pravi, da je mesto dobivalo vodo iz vrelcev Bulak in Hızar ter iz potokov, kar je omogočilo raznolikost vodnih struktur. V nekaterih domovih je bazen v ločeni sobi pri vhodu, v drugih pa se nahaja v sredini glavne sobe v nadstropju, od koder se odpirajo vrata v sobe. V primerih, ki so opisani v članku, so bazeni obdani s klopi. V nekaterih primerih voda teče iz žloda, ki ima obliko črke S. Ertürk poudarja več funkcij bazena. Voda ohlaja prostor, pomaga pri shranjevanju hrane, da se ne pokvari, in je v lesenih hišah vedno na voljo za gašenje požara. Hrup vode tudi otežuje slišanje pogovorov zunaj. V nekaterih vrtovih v Bağlar je soba z bazenom zgrajena kot ločena, majhna vila, ki nudi pogled na okolico. V sredini je bazen, okoli njega so klopi, ob vhodu pa se nahaja prostor za pripravo kave in omare. Te strukture, ki se lokalno imenujejo "selamlık" (prostor za sprejemanje gostov), se danes večinoma ne uporabljajo in, po navedbah vi To je hiša, ki naj bi bila zgrajena v začetku stoletja, njen lastnik pa je bil komandant vojašnice v Safranbolu, Hacı Mehmet Efendi. Ime hiše izvira iz naslova "kaim makam", ki ga je prejel komandant kot čin podpolkovnika. Ministrstvo za kulturo je hišo leta 1979 odvzelo zasebnemu lastništvu in jo obnovilo. Leta 1981 je bila odprta kot izobraževalni center, danes pa je muzej. Med obiskom upoštevajte naslednji vrstni red: najprej opazujte fasado in izbokline z ulice, nato poiščite peč in ogrevalno peč, vzprite se po stopnicah v nadstropje, sedite na klop v enem od portikov in opazujte pokrajino skozi okno, na koncu pa se ozrite proti stropu v glavni sobi. Ker se obiskovalni čas lahko spreminja, preverite najnovejše informacije na spletni strani občine Safranbolu. Večina hiš je še vedno v zasebnem lastništvu in v njih živijo ljudje. Med fotografiranjem bodite pozorni na zasebnost in spoštujte okna ter dvorišča. Safranbolu je leta 1994 vstopil na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO pod številko 614. Razlog za vključitev ni posamezna hiša, temveč urbana struktura, ki jo tvorijo vse te hiše. Ko se naučite brati posamezno hišo, začnete razumeti tudi celotno mesto.

Viri:

Komentarji

0/1000

Napiši prvi komentar